Jesen je tu. Listje odpada, pleše z vetrom. V tem jesenskem času se ljudje začnemo obračati navznoter.
Tvoj list je odšel v Življenje. Naprej. Z vetrom. 🙂
Ob zaključku si mi izročila sliko drevesa, ovit v simboliko “plesočih ljudi in odpadajočega listja”, ki jo tudi objavljam. Kako simbolična slika zame! Kako si me, (nas psihoterapevte), prikazala s to simbolično sliko….
Ja. Tako vas nosim-o, kliente :). Tako je delo psihoterapevta, tako je moje drevo. “Drevo s plesočimi, stoječimi ljudmi”, kateri so obrnjeni na različne strani in pristanete na vejah in potem odidete. Vsaka moja veja se dotika zgodbe klienta, ki išče mesto v svojem globjem pomenu bivanja tukaj.
In tako kot si zapisala, včasih potrebujemo roko, drugo deblo, oporo za nek čas.
Tvoj čut za življenje simbolike v realnem življenju je velik. Naj te spremlja še naprej.
S tvojim dovoljenjem objavljam tvoje besede zapisane ob sliki.
Hvala.
Naj tvoja Breza, Ženska raste v vsej svoji Veličini :). Ljudmila
“…ko sem se pred časom usedla na stol nasproti tebe, sem se predala, si priznala, da ne zmorem naprej sama, da rabim pomoč in oporo, da sem ranljiva tudi jaz. Izčrpana, razpokana, žalostna, jezna… in nosila si me. Postala sem ena od vej na tvojem drevesu, katerega trdno deblo sem doživela tvoje spremljanje. S tvojim spremljanjem sem odvrgla veliko starega, posušenega listja in ga nekaj z veseljem prepustila pozabi, par listov pa je bilo tako lepo obarvanih, da jih še vedno skrbno hranim, ne da bi mi jemali energijo. In potem je prišel nov val življenjske energije. Poganjki na zdaj olajšani veji – sprva zadržano, nato pa vedno bolj pogumno, so ti rinili na sonce. Nekaj jih je že razvilo liste in obetajo cvetove. Drugi še čakajo na svoj letni čas. Moja veja se zdaj debeli in postaja samostojno deblo brez opore. Nekje v bližini tvojega, si domišljam. In kot si tudi v naravi korenine pomagajo in so prepletene, si predstavljam preplet. Kot pogovori in misli porajajo nove misli in kažejo neko pot: zaceljeno, napolnjeno, trdnejšo.
Zavestno, lahkotneje in v lepših čevljih zdaj stopam nanjo, zavedujoče se svoje Ranljivosti in Moči.”
Hvala.
Saša
