“Preteklo je od takrat, ko si prišla na prvo uvodno uro. Ja, veliko sva prehodili skupaj. Luščili sva lepa spoznanja, hodili po, tudi trnovih poteh in se ustavljali na osvobojenih prelazih, v simboličnem pomenu. Ponosna sem nate in na prehojeno pot in ti želim, da z vsemi spoznanji osvajaš tvoje poti naprej.
Z namenom, da se srčna hvaležnost dotakne bolečine, ki tli v morebiti še kakšnem srcu, objavljam tvojo zgodbo, ki si jo z dovoljenjem dovolila objaviti. Hvala Tebi.”
Ljudmila
Klientka
“Hvala! Hvala, ker si verjela vame. Ker si verjela vame takrat, ko sama nisem zmogla, nisem znala. Da si mi pokazala, da sem vredna. Da sem okej takšna, kot sem. Da sem okej tudi takrat, ko sem žalostna, jezna, obupana, bolna, na koncu z močmi, ko ne zmorem več. Da so vsa čustva okej. Da ni potrebno, da se jih bojim, jih skrivam pred drugimi. Hvala, da si zame ustvarila prostor v katerem sem bila sprejeta. Počutila sem se varno, udobno in prijetno. Prostor v katerem sem s tabo delila stvari, za katere si nisem niti predstavljala, da jih bom sploh kdaj pripravljena na glas povedati. Preveč me je bilo sram sebe, svojih misli in občutkov. Prostor v katerega sem se vedno vračala po ˝še˝. Tudi takrat, ko se mi je vse zdelo brez smisla, ko sem imela občutek, da se nič ne premakne. Ko so se mi moje življenje, misli in občutja zdela preveč ˝zafurana˝, da bi si sploh upala verjeti, da bom kdaj sposobna čutiti in misliti drugače. Bila sem prepričana, da mi ni pomoči, da sem ničvredna. Takrat si bila tukaj. Zame. Vedno. Sprejela si me takšno kot sem, z vsemi mojimi lastnostmi in preteklostjo. Dobivala sem občutek, da sem vredna in me na moji poti na to vedno znova opominjala, na način, ki ga prej nisem bila vajena. Z ljubeznijo in sprejemanjem. Dolgo sem potrebovala, da sem začela tudi sama počasi verjeti in sprejemati. Si dovoliti, da nisem vedno popolna. Ob tebi sem dojela, da popolnosti za katero sem hrepenela, ne bom nikoli dosegla. Ne zato, ker nisem dovolj dobra, ampak zato, ker popolnosti preprosto ni. Želela sem si popolnost, namesto popolnosti, sem dobila SEBE. Hvala ti, da si bila tako potrpežljiva. Da si mi dovolila nova občutja, zavedanja in misli o sebi sprejemati v mojem ritmu. Da si brez obsojanja poslušala o mojih odločitvah in dejanjih v preteklosti, ki niso bila vedno najboljša zame. Hvala, da si me podpirala v spoznavanju sebe in mi pokazala, da sem okej tudi brez maske. Tiste maske, ki sem jo oblikovala že kot majhna deklica. Tako vajena sem si jo bila nadeti vsako jutro in se z njo trudila ugajati drugim. Že zelo zgodaj v otroštvu sem oblikovala mnenje, da tista prava ˝jaz˝ nisem dovolj dobra, da bi me sploh kdo lahko imel rad. V vsej tej zmedi pa sem pozabila nase. Kdo sem? Česa si želim?
Vedela sem, da moje krhkosti in šibkosti ne boš nikoli izkoristila, da se lahko zanesem nate. Če bi mi kdorkoli (pred terapijo) rekel, da se bom nekoč počutila tako, kot se počutim danes, da me ne bo strah živeti, mu nebi verjela. Nemogoče. Še zdaj včasih ne morem verjeti, kako dobro mi je. In vem, da brez dela na sebi, zdaj ne bi bila tukaj kjer sem, takšna kot sem. Podala si mi roko in mi stala ob strani, ko sem se s prvimi negotovimi koraki podala v drugačno življenje. Me spremljala na poti moje preobrazbe, osvobajanja, razlikovanja med tem kdo v resnici sem in mnenjem, ki sem si ga sama o sebi na podlagi slabih izkušenj in nezdravih odnosov v družini. Spremljala si me, na do sedaj zame najpomembnejšem potovanju, potovanju k sebi. Vedno znova si nežno in skrbno polagala obliže na moje rane, ki sem jih v procesu odkrivala. To kar si mi dala, je neprecenljivo in ni besed s katerimi bi lahko ubesedila, kako zelo hvaležna sem ti. Hvala za vse. Tega mi nihče ne more vzeti.”
