Draga Tea,
Najino srečanje se je zgodilo iznenada. Poklicala si v stiski prave poporodne depresije.
Po prvi fazi krizne intervencije sva pot tudi prehodili in ukrotili tvoje čustveno stanje do te mere, da si spet v stiku s seboj in z otročkom. Želim ti pristnih korakov s sinčkom, sama s seboj ter v vaši družini.
Tvoja zgodba, ki si jo bila pripravljena deliti, naj se dotakne še kakšne mlade mamice, ki se srečuje s stiskami poporodne depresije.
Le na pot.
Objem, Ljudmila
Zgodba mlade mamice s poporodno depresijo:
“V začetku leta se je zgodilo nekaj velikega, veličastnega in prelepega.
Postala sem mati, mati čudovitemu fantku, ki me je od trenutka, ko je ugledal luč na našem svetu gledal tako božansko, nežno in predano, da se mi je topilo srce.
Po čudoviti porodni izkušnji in spoznanju, kako močno in predano je žensko telo, po občutkih nadzemeljske sreče, ko sem zrla v to malo bitjece, ki mi je bilo predano v skrb, pa je bilo poporodno obdobje daleč od pričakovanj.
Zame je bilo to eno najlepših in hkrati najtežjih obdobij v mojem življenju.
Mesec dni po porodu sem začela toniti, v nespečnost, v tesnobo, v prekomerne skrbi, obilico strahov in blodnje. Moja glava je bila avtocesta nepotrebnih informacij, nezaupanja, podcenjevanja, nemoči in žalosti. Poporodna depresija je bila moj del poporodne zgodbe.
Prvič v življenju se mi je zgodilo, da nisem vedela zase, ne znala kontrolirati toka misli in izgubila svoj žar in željo do življenja. V sanjah si nisem predstavljala kako takšno stanje človeka ohromi, kako izgubi zaupanje vase in v svet okoli sebe.
In tu sem srečala tebe. Ljudmila si bila eden od stebrov. V teh težkih trenutkih, sva moje čustveno stanje držali pokonci, s srečanji. Pokazala si mi način, kako skozi takšno preizkušnjo. V trenutku si se odzvala na moj klic na pomoč, za kar sem ti neizmerno hvaležna. Spremljala si me in mi pokazala, kako ostati v sedanjosti, kako spet začutiti svoje telo, ko izgubim stik z njim. Kako biti čuječa in si dovoliti “samo biti”.
S tvojo pomočjo, s tvojimi smerokazi sem plula skozi dni, skozi strahove in tesnobo, skozi poporodne zdravstvene zaplete in nove izzive materinstva, kak dan zelo uspešno, kak dan nekoliko manj uspešno. V procesu najine krizne intervencije sem se naučila, kako prepoznati svoje meje, svoje zmožnosti in kako biti čuječa, ranljiva in manj zahtevna do sebe.
Nekaj mesecev po svojem kolapsu spet z veseljem zrem v prihodnost, se veselim vsakega dneva posebej z mojim malim princem in partnerjem.
Sedaj uživam v materinstvu in izzive, ki jih prinaša ta nova vloga s seboj vzamem kot proces učenja in osebnostne rasti. Res so otroci največji učitelji…
Spet je tu sonce, spet čutim svojo pravo energijo in željo uživati življenje s polno žlico.
Hvala ti Ljudmila, da si mi pomagala odstreti temne zavese in ugledati sonce.
Hvala.”
Tea
