Dežno jutro premami moj izraz.
Oči odrem, z dihom začnem.
Sledim telesu.
Kateri del premami moj začetek?
Premaknem telo, vleče me v vijugah, desno, levo, v osmice, kroge, tresenje, skakanje.
Še ne zbujene celice buhtijo, se prebudijo.
Pridi, sproščeno, pridi s prepuščanjem.
Odpri Čute, odpri Srce.
Danes!
Dotakni se vetra, kam žene tvoje gene?
Zažveči okusnost čutenja, bližino sopotnika in pestrost trenutka.
Preprostost rok prebudi igrivost, jasnost misli zavije v minljivost.
Pridi, pridi… na lahko,
Pridi, pridi… na ostro.
Razprosti obilo Sebe.
Vedno več Sebe.
Pridi, pridi na sproti Sebe.
Premakni krila, išči ritem Svoje glasbe.
Zaženi korenine globoko in deli jih sladko.
Teče, Teče …
Teče, Teče …
Oglaša se, oglaša se…
Nastaja val.
Ocean, kjer srčujemo se kaplje.
Plujemo v morju stisk, vprašanj, lepote, doživetij, kristalov, kamnov, vej in žogic.
Korenin in zapuščenega puščavskeg peska.
Slapov in bistrih umirjenih jezer.
Kaj imaš? Kaj zaigraš? Kaj dotika se Srca? Kaj dotika se Duha?
Padem na kolena, Predam se Tišini, ki potrka.
Tu sem.
Tu si.
Tu smo.
Vsakič znova. In znova in znova.
V točki srečanja, ki izdaja smerokaze.
Sledim.
Plešem in se vrtim.
Obstojim v vrtincu orkana nepojasnljivosti Življenja.
V meni je.
V tebi je.
V nas je.
Kmalu se srečava.
Spet.
V ritmu telesa.
V bitju srca.
V izdihu duha.
Z ljubeznijo po glasbenih kanalih preproste srčnosti.
Ljudmila, 17. maj 2019
