Drage Popotnice in Dragi Popotniki.
Včasih Smeh objame usta, Roka pritisne na stikalo, da bi našla Luč.
Včasih Srce živahno poskoči, Zadnjica presenečeno pristane na Tleh.
Včasih Stopalo zaide na zaprašeno stopnišče, Glas najde svoj Ton.
Včasih Nevarnost kosti prevzame, Dih zastane ob vonju dišeče Kave.
… december, MESEC POSTOJANKE, skriva čarobnost, ko uzremo svojo Bit…
Kot oči Otroka, ki lučk se radosti, kot Ušesa Slepega, ki skozi tunel zvoka najde Smer.
Kot oči Gluhega, ki so kot Vrata v Svet, kot vztrajnost Maratonca, ki vodi ga Srce.
… v Trebuhu Ogenj zaplamti,
prepustim se Ranljivosti Metulja, Moči Pantra in Nežnosti Duha…
“Tu stojim.
Ljudi nagovorim”.
Ostanejo Talenti Ljudi, ki goreče buhtijo, iščejo Poti ven, da bi zažareli v svojem Tonu,
divje, nežne, avtentične Glasbe.
So v Tebi, Njemu, Njej in Meni.
Tu in Zdaj.
“In z Vami SEM.
Hvala, da delite Zgodbe in Poti z menoj”.
Vztrajen, Dotakljiv prehod v Novo leto 2019 vam želim.
Ljudmila, 16. december 2018
